Pirh
Pirh ali velikonočno jajce, ponekod imenovano tudi pirih, písanica, pisanka ali remenka, je tradicionalna jed in simbol, ki se pripravlja ob veliki noči. Jajca se trdo skuhajo, nato pa se barvajo in krasijo; lahko pa se že kuhajo v barvilu. Barvilo je lahko umetno ali pa naravno, recimo olupki rdeče čebule.
.jpg)
Poleg kuhanih jajc pa se lahko krasijo tudi spihane jajčne lupine. Z različnimi tehnikami nastajajo belokranjske pisanice ali pisanke, prekmurske remenke, rumenke ali rumenice, praskanke.
Tradicionalno velikonočno pojedino poleg pirha, ki simbolizira kaplje Kristusove krvi, sestavljajo še hren, ki predstavlja ostrino žebljev, s katerimi je bil Jezus pribit na križ, potica kot simbol trnjeve krone in šunka, ki simbolizira Jezusovo telo. Nekateri dodajajo še klobase (simbol vrvi, s katerimi je bil Jezus zvezan) in pomarančo (simbol gobe s kisom).
Belokranjske pisanice
urediZa velikonočne praznike so se po tradiciji Belokranjci začeli pripravljati že v zimskem času, ko so se poleg tkanja ukvarjali tudi s poslikavo jajc. Za svoje delo so potrebovali jajce, čebelji vosek, pisač, svečo, nad katero so ga topili, rdečo barvo, črno barvo in ročne spretnosti. Tako so nastali čudoviti ornamenti. Pisanice so izdelovale predvsem dekleta, ornamente so pogosto dopolnile z napisanim verzom. Na praznik so svojo najlepšo pisanico poklonile fantu in mu tako izkazale ljubezen. Obdarile so tudi svoje botre in prijatelje. Ljubiteljsko je začel zbirati in odkupovati belokranjske pisanice z najlepšimi motivi učitelj Božo Račič. V kraju Adlešiči je leta 1919 nastopil službo učitelja in spodbujal dekleta in žene naj ustvarjajo pisanice po tradicionalnem izročilu. Uspelo mu je in leta 1920 je bila v Ljubljani razstava kar 700 belokranjskih pisanic. Metlika je imela svojo tehniko izdelovanja pisanic in sicer tam pirhe imenujejo drsanke.
S pirhi sta povezana tudi običaja sekanja in kotaljenja pirhov.
»Belokranjske pisanice« so tudi simfonična skladba slovenskega skladatelja Danila Bučarja.
Suhorski pirhi
urediSuhorski pirhi so običajno trdo kuhana kokošja jajca barvani s čebulnimi listi, ki jih pobarvajo v različne odtenke rdeče-rjave, in lubjem nekega brazilskega drevesa, ki so mu v Suhorju rekli "pražilka", ki je jajca pobarvalo na rdeče. Ko je bilo jajce pobarvani je njena mati z majhnim rezilom izpraskala okraske, kot naprimer rože, srca in simbole vere, upanja in ljubezni.[1] V 19. stoletju je bila izdelava suhorskih pirhov razširjena po celotnih Brkinih, nato pa je zaradi oddaljevanje ljudstva od cerkve ter revščine po I. svetovni vojni hitro upadala.
Ena od izdelovalk 'prihov', kot so bili suhorski pirhi tudi znani, je bila suhorska kmetica Marija Volk(1876–1956).[1] Te ljudske umetnosti je naučila tudi hčer Antonijo Volk Krebelj (1908–2003), kmetico iz Suhorja. Po drugi svetovni vojni je zaradi nove, veri sovražne oblasti velika večina vaščanov prenehala z izdelovanjem suhorskih pirhov za veliko noč. Antonija se je odločila, da bo tradicijo ohranila in je z izdelovanjem suhorskih pirhov nadaljevala.[1][2]Začela je uporabljati nove motive, ki se prej na pirhih niso pojavljali: geometrijske, rastlinske, bolj podrobne cvetlične motive, goreče srce, srce z napisom IHS, Svetega Duha, jagnjeta, grozdje, žitno klasje, barčice, lastovko in goloba z oljčno vejico v kljunu,...[1] Na pirhe je kdaj vpraskala tudi napise, večinoma nabožne, pa tudi osebna imena družinskih članov, prijateljev, posvetila obdarovancem pa tudi letnico izdelave pirha.[1] Poleg kokošjih je začela pirhe izdelovati tudi iz račjih ali gosjih jajc. Ko so v Vremski dolini ob koncu 20. stoletja začeli gojiti noje, je včasih uporabila tudi nojeva jajca.[1]
Aprila 2022 je bilo izdelovanje suhorskih pirhov vpisano na seznam nesnovne kulturne dediščine Republike Slovenije.[3][4]
Sklici
uredi- 1 2 3 4 5 6 »Izdelovanje suhorskih pirhov«. Nesnovna kulturna dediščina Slovenije. Slovenski etnografski muzej. Pridobljeno 5. aprila 2026.
- ↑ Ržek, Stojan (30. marec 1991). »Velikonočni pirhi s Suhorja«. Noč. Zv. 13. Notranjski informacijski center. str. 9.
- ↑ »opis enote nesnovne kulturne dediščine« (PDF). Republika Slovenija, Ministrstvo za kulturo. 22. april 2022.
- ↑ »V register nesnovne kulturne dediščine vpisanih pet novih enot«. Občina Šentrupert. Pridobljeno 8. aprila 2026.
Viri
uredi- Hieng, Primož (2018). Pirhi, pisanice, remenke. Brezovica pri Ljubljani: Harlekin No.1. COBISS 292773376. ISBN 978-961-6008-50-1.
Glej tudi
uredi- Vrhniški pirh
- priimke Pirih, Pirher, Pirš itd.
Zunanje povezave
uredi
Predstavnosti o temi pirhi v Wikimedijini zbirki
