Furlani
Furlani (furlansko Furlans, italijansko Friulani), so domorodno prebivalstvo in oz. etnična skupina,[1][2] po katerih je dobila ime zgodovinska regija Furlanija v današnji severovzhodni Italiji, kjer furlani predstavljajo večinsko prebivalstvo.
| Regije z večjim številom pripadnikov | |
|---|---|
| Furlanija, del Benečije | |
| Jeziki | |
| furlanščina | |
| Religija | |
| krščanstvo |
Glavno mesto Furlanije je Videm (Udin, ital. Udine), pokrajina pa je sedaj del italijanske dežele Furlanija - Julijska krajina.
Furlanščina
urediFurlani govorijo furlanščino, ki je eden od treh uradnih jezikov v deželi Furlaniji - Julijski krajini, poleg italijanščine in slovenščine, furlansko govoreči prebivalci pa kot etnična manjšina živijo tudi v delu Benečije.[3]
Zgodovina Furlanov
urediRimska kolonizacija
urediLangobardi
urediV 6. stoletju so se ob rimski cesti Via Postumia naselili Langobardi in tu ustanovili svojo prvo kneževino, Vojvodino Furlanijo, s sedežem v Čedadu (Forum Iulii). Po velikem navalu Slovanov in Obrov leta 611, se je severna in vzhodna meja njihove kneževine premaknila do skrajnega stika Alp in Krasa (tudi Goriških brd) s Furlansko nižino, kjer so Langobardi zgradili niz utrdb, t.i. Langobardski limes. Poteku le-tega lahko še danes sledimo od sotesk pri Pušji vasi in Huminu na severu, preko Rtina (Artegna) in Nem do Čedada. V južnem delu so utrjeni kraji Ipplis, Krmin, verjetno Solkan, Fara ob Soči in tik ob Tržaškem zalivu grad Potium ali Pucinum pri Devinu. V 7. in 8. stoletju je ta zapora zaustavila kolonizacijski val Slovanov in ostala v glavnem nespremenjena do današnjih dni. S tem je potek limesa narekoval tudi narodnostno mejo med Slovenci in Furlani, ki se je do danes bolj malo spremenila. Langobardska kneževina je trajala do leta 781, ko so jo osvojili Franki in jo je cesar Karel Veliki vključil med svoje posesti.
Langobardi so imeli pomembno vlogo pri oblikovanju zgodovine Furlanije, vendar niso neposredni predniki Furlanov. Furlani so etnična skupina, ki se je razvila skozi stoletja in vključuje vplive različnih ljudstev, vključno z Langobardi, Rimljani in Slovani.
Sveto rimsko cesarstvo
urediLeta 1014 je s kronanjem cesarja Henrika II. ozemlje Furlanije postalo del Svetega rimskega cesarstva.
Oglejski patriarhat
urediLeta 1077 je cesar Henrik IV. podelil knežji naslov patriarhu Sigehardu, s čimer je bila postavljena osnova za novo politično telo, Patrie dal Friûl.
Priključitev k Italiji
urediFurlanija je bila leta 1866 priključena Kraljevini Italiji. To se je zgodilo po tretji vojni za italijansko neodvisnost, ko je Italija pridobila ozemlja, ki so bila prej pod avstrijsko oblastjo. Priključitev Furlanije je bila del širšega procesa združitve Italije, znanega kot Risorgimento, ki je združil številne majhne države na Apeninskem polotoku v enotno kraljevino.
Furlanska diaspora
urediFurlani so se skozi zgodovino izseljevali v dele nekdanje Beneške republike (tudi v Istro), kasneje pa kraljevine in republike Italije, migrirali so tudi v različne dele sveta, predvsem zaradi ekonomskih razlogov in iskanja boljših življenjskih priložnosti. Danes zato lahko najdemo furlanske skupnosti tudi v državah, kot so Argentina, Brazilija, Kanada, Belgija, ZDA in Avstralija.
Znani Furlani in Furlanke
uredi- Tomaž Fantoni, furlanski slikar
- Jakob Brollo, furlanski slikar
- Carlo Martinuzzi, arhitekt
- Manuela di Centa, italijanska tekačica na smučeh
Sklici
uredi- ↑ Minahan, James (2000). One Europe, Many Nations: A Historical Dictionary of European National Groups (v angleščini). Greenwood Publishing Group. ISBN 978-0313309847.
- ↑ Danver, Steven L. Native Peoples of the World: An Encyclopedia of Groups, Cultures and Contemporary Issues.
- ↑ »Prestavitev manjšinjskih skupnosti: Furlani v Benečiji«. Pridobljeno 15. novembra 2024.
Viri
uredi- Pavel Diakon, (1988). Zgodovina Langobardov / Historia Langobardorum. Založba Obzorja, Maribor. COBISS 3950592. ISBN 86-377-0350-X.
{{navedi knjigo}}: Vzdrževanje CS1: dodatno ločilo (povezava) - Makuc, Neva (2011). Historiografija in mentaliteta v novoveški Furlaniji in Goriški. Založba ZRC, ZRC SAZU. COBISS 257520384. ISBN 978-961-254-306-8.