Zvalnik
Zválnik, tudi vókativ (iz latinsko vocare je klicati, zvati, pozivati), je sklon samostalnika v vlogi ogovora, nagovora.[1] V jezikih, ki zvalnik uporabljajo, je zvalnik pri nekaterih samostalnikih enak imenovalniku. V zvalniku se sicer nahaja tudi pridevnik, ki stoji ob zvalniškem samostalniku, vendar je običajno enak imenovalniku. Prav tako so zvalniki samostalnikov v množini običajno enaki njihovim imenovalniškim oblikam.
Slovenščina
urediSlovenščina v svojem slovničnem sestavu zvalnika nima več. Njegovo funkcijo je na Slovenskem prevzel imenovalnik (t. i. ogovorni imenovalnik[2]).[3] V Brižinskih spomenikih je zvalnik še ohranjen (npr. gospodi, otče).[4] Zadnje ostanke zvalnika v slovenščini zasledimo na prelomu 17. in 18. stoletja, na primer pri Janezu Svetokriškem, ki uporabi ime Jure kot zvalniško obliko od Juri(j).[3]
V sodobni slovenščini so ostali določeni ostanki zvalnika. Beseda oče je po nastanku zvalnik imenovalniške oblike otec.[5] Osebno ime Mare lahko smatramo kot zvalniško obliko imena Marko. Nekateri priimki, na primer Polh in Povh, imajo tudi zvalniško različico kot Povhe in Povše. Nekateri izrazi, sestavljeni iz pridevnika in samostalnika, v zvalniku zamenjajo vrstni red besed: Jezusa pogosto nazivajo Božje jagnje ob dejanskem nazivanju postane Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe sveta, usmili se nas. Pravtako psovka, ki bi se v imenovalniku glasila Ona ni drugega kot hudobna pokvarjena kača, bi v zvalniku postala Kača pokvarjena hudobna, boš že še videla! Takšen spremenjen vrstni red doda izrazu retoričen poudarek. Določeni zvalniki se v slovenščini uporabljajo pogovorno (bože, sine, brate), kar je prevzeto iz srbohrvaščine.[6]
Drugi jeziki
urediZvalnik je bil del slovničnega sestava indoevropskega prajezika in je obstajal tudi v latinščini, sanskrtu, stari grščini. Številni sodobni indoevropski jeziki so ga, tako kot slovenščina, izgubili (na primer angleščina, španščina). Nekateri drugi jeziki ga ohranjajo, na primer baltski jeziki, nekateri keltski jeziki ter večina slovanskih (ne pa tudi slovenščina in ruščina).
Primeri
urediHrvaščina:
- Majko (zvalnik od majka), kamo je otišao otac?
- Josipe (zvalnik od Josip), dođi ovdje.
- Hvala vam, gospodine Mihaljeviću (zvalnik od gospodin Mihaljević).
Latinščina:
- Domine Jesu Christe (zvalnik od dominus Jesus Christus)! (Gospod Jezus Kristus!)
- Sancte Antoni (zvalnik od sanctus Antonius), ora pro nobis. (Sveti Anton, prosi za nas.)
- Et tu, Brute (zvalnik od Brutus)? (Tudi ti, Brut?)
Slovenščina:
- glej Brižinski spomeniki
Sklici
uredi- ↑ Slovar slovenskega knjižnega jezika, druga, dopolnjena in deloma prenovljena izdaja, www.fran.si, dostop 11. 9. 2018.
- ↑ Toporišič J. Slovenska slovnica. 4., prenovljena in dopolnjena izdaja, Maribor: Obzorja, 2004.
- 1 2 Snoj M., oktober 2013: Zvalnik v slovenščini. Jezikovna svetovalnica, http://svetovalnica.zrc-sazu.si/, dostop 11. 9. 2018.
- ↑ Jože Toporišič: Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1992.
- ↑ Snoj M. Slovenski etimološki slovar3 , www.fran.si, dostop 11. 9. 2018.
- ↑ https://www.rtvslo.si/kultura/jezikovni-spletovalec/jezikovni-spletovalec-top-jezikovna-lista-nadrealista/442574, vpogled: 11. 9. 2018.