Skadrsko jezero

Skadrsko jezero (albansko Liqeni i Shkodrës, črnogorsko Скадарско језеро, latinizirano: Skadarsko jezero) je največje jezero v južni Evropi. Leži na meji med Albanijo in Črno goro. 2/3 jezerske površine pripada Črni gori z večjim mestom Virpazar, 1/3 površine jezera pa Albaniji z mestom Skader, po katerem nosi tudi ime. Na jezeru je tudi 50 otokov.

Skadrsko jezero
Skadarsko jezero Liqeni i Shkodrës
Skadrsko jezero
Lega	Balkanski polotok
Koordinate	42°10′N 19°19′E
Tip	kraško jezero
Glavni dotoki	Morača
Glavni odtoki	Bojana
Države porečja	Črna gora, Albanija
Maks. dolžina	44 km
Maks. širina	14 km
Površina	370–530 km²
Povp. globina	5,01 m
Maks. globina	44 m
Količina vode	1931,62 m3
Gladina (n.m.)	6 m
Ramsarsko mokrišče
Uradno ime: Skadarsko Jezero
Razglasitev	13. december 1995
ID #	784
Ramsarsko mokrišče
Uradno ime Lake Shkodra and River Buna
Razglasitev	2. februar 2006
ID #	1598

Geografija

Skadrsko jezero je največje jezero na Balkanskem polotoku, katerega površina sezonsko niha med 370 km² in 530 km².

Jezero je na mejnem območju med Črno goro in Albanijo, črnogorski delež površine jezera je večji od albanskega. Globina jezera variira od 6 do 44 m na mestih, kjer so vrtače. Jezero se razteza od severozahoda proti jugovzhodu in je dolgo približno 44 km.

Reka Bojana povezuje jezero z Jadranskim morjem, reka Drim pa zagotavlja povezavo z Ohridskim jezerom. Jezero je kriptodepresija, ki jo polni reka Morača in se v Jadransko morje izliva po 41 km dolgi Bojani (albansko Buna), ki tvori mednarodno mejo na spodnji polovici svoje dolžine. Največji dotok je iz Morače, ki zagotavlja približno 62 % vode jezera. Skupna površina drenažnega sistema je 5490 km².

Satelitska slika jezera leta 2020
Z dovoljenjem: Nasin zemeljski observatorij

Na dnu jezera je tudi nekaj virov sladke vode. Značilnost vodne bilance Skadrskega jezera je visok dotok iz številnih začasnih in stalnih kraških izvirov, od katerih so nekateri sublakustrinski v kriptodepresijah (znanih kot oko). Južna in jugozahodna stran jezera sta skalnati, nerodovitni in strmi, z zalivi, v katerih so običajno sublakustrinski izviri. Na severni strani je ogromno poplavljeno območje, katerega meje se spreminjajo glede na nihanje gladine vode.

Na jugozahodni strani jezera je nekaj majhnih otokov, kot sta Beška z dvema cerkvama in Grmožur, nekdanja trdnjava in zapor.

Podnebje je vroče-poletno sredozemsko podnebje s suhimi poletji (Csa) po Köppnovi podnebni klasifikaciji.

Črnogorski del jezera in njegova okolica sta bila leta 1983 razglašena za narodni park Skadrsko jezero. Albanski del je bil določen kot upravljani naravni rezervat. Leta 1996 je bilo jezero z Ramsarsko konvencijo o mokriščih vključeno na Ramsarski seznam mokrišč mednarodnega pomena. V bližini ustja Rijeke Crnojevića, 11 m pod gladino vode, je dobro ohranjena razbitina parnika Skanderbeg, ki so ga partizani potopili leta 1942 med drugo svetovno vojno.

Narodni park Skadrsko jezero

Črnogorska stran jezera je od leta 1983 del nacionalnega parka, saj na območju živi okrog 270 vrst ptičev in je zatočišče kodrastih pelikanov v Evropi ter eno zadnjih sredozemskih sladkovodnih močvirij. Jezero pa je bogato tudi s številnimi jeguljami in ribami, kot so krap, postrv, amur itd., ter drugimi živalmi.

Geologija

Skadrsko jezero je verjetno starodavno jezero, čeprav je relativno mlado.

Večina avtorjev se strinja, da je porečje Skadrskega jezera tektonskega izvora, ki je nastalo zaradi kompleksnega gubanja in prelomov znotraj severovzhodnega krila staročrnogorskega antiklinorija (visokokraška cona). Ti premiki so se zgodili v kenozoiku. Porečje je nastalo kot posledica pogrezanja blokov v neogenu ali celo v paleogenu. V miocenu in pliocenu so v Zetski planoti prevladovale morske razmere, ki se je pogreznila na začetku zgornjega miocena in je morje v pliocenu poplavilo to planoto do Podgorice. Radoman (1985) je poudaril, da je morje moralo uničiti vse sladkovodne populacije na tej planoti in na območju današnjega Skadrskega jezera. Povezava Skadrskega jezera z morjem je bila prekinjena v mlajšem pliocenu. Vprašanje izvora vode je še posebej zanimivo za biologe, saj so te vode morda dale prve vrste in bile osnova za sedanjo visoko stopnjo endemizma.

Živalstvo

Sistem Skadrskega jezera je znana žariščna točka sladkovodne biotske raznovrstnosti in gosti zelo raznoliko favno mehkužcev.

Skadrsko jezero je eden največjih rezervatov ptic v Evropi, saj so zabeležili 270 vrst ptic, med katerimi so nekateri zadnji pelikani v Evropi, zato je priljubljeno med opazovalci ptic. V jezeru živijo tudi galebi in čaplje. BirdLife International ga je prepoznala kot mednarodno pomembno območje za ptice (IBA).

V jezeru je veliko rib, zlasti krapov, Alburnus in jegulj. Od 34 avtohtonih vrst rib jih je 7 endemičnih za Skadrsko jezero.

Na ravni Skadrskega jezera je približno 31 % sladkovodnih polžev (12 od 39 vrst, vzorčenih v jezeru) endemičnih. Na ravni porečja Skadrskega jezera se zdi, da je 38 % (19 vrst) celotne favne sladkovodnih polžev endemičnih. V porečju Skadrskega jezera je bilo zanesljivo zabeleženih 50 vrst sladkovodnih polžev. Indeks endemizma sladkovodnih polžev je 0,478. S to relativno visoko vrednostjo Skadrsko jezero presega Malavijsko jezero in jezero Titikaka. V Skadrskem jezeru živi pet vrst rodu Bithinia in je žarišče evolucije Bithinije.

V porečju Skadrskega jezera je 17 vrst amfipodov, od katerih jih je 10 endemičnih (predvsem iz podzemnega habitata).

Majhen obseg številnih endemičnih vrst, ki živijo v sistemu Skadrskega jezera, skupaj z vedno večjim človeškim pritiskom naredi njegovo favno še posebej ranljivo. To postaja še toliko bolj pomembno glede na nenehno evtrofikacijo, onesnaževanje vode ter dejavnosti raziskovanja peska in gramoza v jezeru in njegovem porečju. Raziskave fitoplanktonske združbe in indeksi trofičnega stanja na osnovi klorofila kažejo, da je jezero na betamezosaprobni ravni saprobnosti, kar pomeni zmerno onesnaženo z organskimi spojinami. Učinki okoljskih sprememb, ki jih je povzročil človek, so še posebej očitni pri sublakustrinskih izvirih, pri čemer sta evtrofikacija in raba za oskrbo z vodo (npr. sublakustrinski izvir Karuč) najresnejši grožnji.

Rdeči seznam ogroženih vrst IUCN iz leta 2011 vključuje 21 endemičnih vrst iz porečja Skadrskega jezera.

Kulturni pomen

Radio Skadr, radijska postaja s sedežem v Podgorici, je poimenovana po Skadrskem jezeru.

Legenda

Legenda pravi, da je nastalo v eni noči, ko je mlada nevesta, navdušena nad moževo vrnitvijo iz vojne, pozabila zapreti pipo, je prava zgodba o nastanku jezera še bolj nenavadna. Do leta 1858 je obstajal le ribnik, ki so ga ljudje imenovali Veliko Blato. Nato je po močnem potresu reka Drim iz albanskih gora prinesla toliko peska in mulja v ustje reke Bojane, da se je struga premaknila, in iz tega ribnika je nastalo največje jezero na Balkanu.

Crnojevići in Balšići

Poleg izjemne in veličastne narave je Skadrsko jezero bogato tudi s kulturnimi spomeniki, votivnimi cerkvami in samostani iz srednjega veka, ki so jih zgradile zetske dinastije Crnojevići in Balšići. Nekoč jih je bilo več kot dvajset, zato se to območje imenuje tudi Zetska Sveta gora. Vsi ti kraji so imeli zelo pomembno vlogo v kulturnem življenju in zgodovini črnogorskega ljudstva, naselili pa so se v vrzeli med gostimi gorami, ki se izlivajo v večni objem Jadranskega morja, na jezeru, ki v svoji strugi hrani največjo zalogo sladke vode v Evropi. Zahvaljujoč črnogorsko-primorski metropoliji danes še vedno deluje približno ducat samostanov. Na južni, razgibani strani so Balšići zgradili tri samostane na otokih.

Najstarejši med samostani je začel delovati leta 1376 in je posvečen Marijinemu vnebovzetju. Stoji na otoku Starčeva Gorica in se preprosto imenuje Starčevski samostan. Njegova ustanovitev je povezana s starešino Makarijem, ki je na otočku živel kot puščavnik in je po njem dobil ime. Kompleks sestavljajo cerkev, spalnica, pomožne stavbe, obzidje z vrati in terasa. Dolga desetletja je bil središče pismenosti. Pred cerkvijo Device Marije je grob tiskarja Božidarja Vukovića iz Podgorice. Zanimivo je, da je prazen.

Beška in Ostros

Na največjem otoku Beška je istoimenski samostan, ki ima dve cerkvi, posvečeni sv. Juriju in Devici Mariji. Temelji so bili položeni v 14. stoletju, najverjetneje pod pokroviteljstvom Đurđe Stratimirović Balšić. Ustanoviteljica manjše cerkve je bila Jelena Balšić, ki počiva v kripti. Na Beški je tudi tretji samostan, Moračnik, ki ga je Balša zgradil v začetku 15. stoletja. Obdaja ga kamnita ograja z monumentalnimi vrati. Nasproti teh otokov, na obali blizu vasi Ostros, so ostanki samostana Brezmadežnega spočetja Krajinske. Znan je po cerkvi, zgrajeni v 10. stoletju, ko je opisana v kroniki duhovnika Dukljanina. Okolica je bila nekoč prestolnica kneza Vladimirja. Tudi zahodni del jezera je bogat s kulturno in zgodovinsko dediščino, ki je skoncentrirana predvsem okoli večjih naselij Rijeka Crnojevića, Žabljak Crnojevića, Vranjina in Virpazar.

Kom

Na Odrinski gori, ki v določenih obdobjih leta postane otok, je samostan Kom. V sušnih obdobjih je do njega mogoče priti po pešpoteh skozi mah, ob normalnem ali visokem vodostaju pa le s čolnom, kot jih tukaj imenujejo. Je tudi dobra priložnost za opazovanje ptic neposredno iz jezera. Kom je bil zgrajen v začetku 15. stoletja kot zadolžitev Đurđe in Lješa Crnojevića in se arhitekturno razlikuje od drugih stavb, neposredna okolica pa ponuja čudovit razgled na jezero.

Vranjina

Na največjem otoku je samostan Vranjina, posvečen svetemu Nikolaju. Od nekdanjih treh cerkva je ostala le ena. Vranjino je v začetku 13. stoletja ustanovil Hilarion, prvi zetski škof.

V crmniških vaseh Gornji in Donji Brčeli sta istoimenska samostana. Gornje je v 13. stoletju ustanovil škof Danilo kot svojo zimsko rezidenco. Obstaja tudi cerkev, posvečena Zaščiti Device Marije. Donji Brčeli so bili ustanovljeni v 15. stoletju pod pokroviteljstvom Jelene Balšić. V samostanu je bil ubit in pokopan Šćepan Mali.

2 km od Virpazarja, v vasi Orahovo, stoji samostan sv. Nikolaja. Čeprav ni natančnih podatkov o ustanovitelju, se domneva, da je zanj odgovorna Jelena Balšić. Obstaja še en samostan, posvečen sv. Nikolaju. Je v bližini Rijeke Crnojevića v Obodu, nekdanjem sedežu zetskih metropolitov in kraju, kjer je bila konec 15. stoletja ustanovljena prva cirilična tiskarna pri južnih Slovanih. Rokopis Gorica Collection je zelo značilen za literarno vzdušje in kulturne razmere v Zeti v 15. stoletju, za duhovnost in dogajanje za zidovi samostanov in palač v deželi, kjer so Turki že križarili. Posebej zanimivo je, da vsebina dela vključuje literarni izraz dveh ljudi iz različnih družbenih okolij, a z enakimi preokupacijami in estetskimi izkušnjami, ene vladarice in enega meniha. Gre za korespondenco med Jeleno Balšić in starešino Nikolo Jeruzalemskim, menihom in njenim spovednikom, ki je napisal obsežno knjigo, polno posvetnega znanja. Kot priča zbirka, je bilo življenje na vseh otokih Skadrskega jezera strogo. Jelena je živela v Zeti od poroke z Đurđem do leta 1386, do dneva svoje smrti. Soočena s porazom očetove vojske na Kosovu in nato s smrtjo moža leta 1403 je Jelena razmišljala o meništvu, tako kot Milica, vendar je bil njen sin še mladoleten in mu je morala pomagati pri upravljanju države. Po zgledu svojih svetih prednikov iz rodu Nemanjićev in s spominom na redovnico in pisateljico Jefimijo je želela obnoviti cerkve, ki so bile uničene med različnimi oboroženimi spopadi. ​​Jelena je v veliki meri zaslužna za nastanek Zetskega Atosa.

Galerija slik

• 
• 
• 
  Pogled na jezero, Albanija
• 
  Zahodni del jezera v bližini Reke Crnojevića, Črna gora
• 
  Podkvasti ovinek v severozahodnem kotu
• 
  Izliv pri Skadru v Albaniji
• 
  Trdnjava Grmožur, Črna gora
• 
  Skadrsko jezero, Črna gora
• 
  Kodrasti pelikan
• 

Viri

• Ogrizek, Maja (ur.), 2006: Leksikon Sova. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Zunanje povezave

• Die Region um den Skutarisee im Maßstab 1:200.000 – Karte aus dem Jahr 1904