Wikipedija

Marabu

vrsta ptičev iz rodu Leptoptilos (marabu)

Marabu (znanstveno ime Leptoptilos crumenifer) je velika ptica močvirij iz družine štorkelj (Ciconiidae). Gnezdi v Afriki južno od Sahare, tako v mokrih kot v sušnih habitatih, pogosto v bližini človeških bivališč, zlasti odlagališč odpadkov. Včasih jo imenujejo »ptica pogrebnik« saj od zadaj deluje, kot bi nosila plašč: zaradi svojih temnih kril in hrbta, dolgih belih nog ter velike bele "lasaste" glave. Velja za ptico z največjim razponom peruti med kopenskimi pticami, povprečno meri približno 2,6 metra, posamezni primerki pa imajo razpon kril tudi do 3,2 metra.[2]

Marabu
Uganda
Etiopija
Znanstvena klasifikacija Uredi to klasifikacijo
Domena: Eukaryota (evkarionti)
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Aves (ptiči)
Red: Ciconiiformes (štorklje)
Družina: Ciconiidae (štorklje)
Rod: Leptoptilos
Vrsta:
L. crumenifer
Dvočlensko ime
Leptoptilos crumenifer
(Lesson, RP, 1831)
Območje razširjenosti marabuja
Sinonimi
  • Ciconia crumenifera
  • Leptoptilos crumeniferus
V NP Kraljice Elizabete, Uganda

Taksonomija

uredi

Marabuja je prvi znanstveno opisal leta 1831 francoski naravoslovec René Lesson. Sprva jo je uvrstil v rod Ciconia in ji dal dvočlensko ime Ciconia crumenifera. Kot tipsko lokaliteto je navedel Senegal.[3] Vrstni pridevek crumenifera pomeni »tisti, ki nosi mošnjo okoli vratu«. Vrsta je danes uvrščena v rod Leptoptilos, skupaj z manjšim javanskim in velikim marabujem, ki ga je Lesson uvedel istočasno z opisom marabuja.[4] Vrsta je monotipska, kar pomeni, da nima podvrst.[4]

Domače ime marabu izhaja iz arabske besede murābit, ki pomeni »tih« ali »samotar«.[5] Vrsta je bila sprva poimenovana kot Ciconia crumenifera. Vrsta je bila nato premaknjena v rod Leptoptilos in končnica je bila spremenjena v crumeniferus in so jo uporabljali številni avtorji, dokler ni bilo ugotovljeno, da je pravilna moška končnica, ki ustreza rodu Crumenifer.[6]

Opis

uredi

Marabu je ogromna ptica: veliki primerki naj bi dosegli višino 152 cm in težo 9 kg.[7][8] Fisher in Peterson sta sprejela razpon peruti 3,7 m, kar je to vrsto umestilo med danes živeče ptice z največjim razponom peruti. Poročali so o celo višjih meritvah do 4,06 m, čeprav nobena meritev nad 3,20 m ni bila preverjena. Pogosto mu pripisujejo največji razpon med kopenskimi pticami, saj lahko tekmuje z andskim kondorjem; bolj tipično pa te štorklje merijo prek peruti 225–287 cm, kar je približno 33 cm manj od povprečnega razpona kril andskega kondorja in skoraj 65 cm manj od povprečja največjih albatrosov ter pelikanov. Tipična teža je 4,5–8 kg, neobičajno le 4 kg, dolžina (od kljuna do repa) pa je 120 do 130 cm. Samice so manjše od samcev. Dolžina kljuna je lahko od 26,4 do 35 cm.[9][10] Za razliko od večine štorkelj, tri vrste rodu Leptoptilos letijo z uvlečenim vratom kot čaplje.

Marabu je nezgrešljiv zaradi svoje velikosti, gole glave in vratu, črnega hrbta in belega spodnjega dela. Ima ogromen kljun, rožnato golšo na grlu (crumenifer(us)) pomeni "nosilec mošnjička za denar"), ovratnik ter črne noge in krila. Spola sta si podobna, vendar je mlada ptica bolj rjava in ima manjši kljun. Polno zrelost doseže šele po štirih letih ali več.

Vedenje in ekologija

uredi

Kot večina štorkelj je tudi marabu družinski in gnezdilec v koloniji. V afriškem sušnem obdobju (ko je hrana bolj dostopna, saj se tolmuni krčijo), zgradi drevesno gnezdo, v katerega izleže dve ali tri jajca. Znan je kot precej agresiven.

Drugim štorkljam je podoben tudi po tem, da ni zelo glasen, a se prepusti dvorjenju z ropotanjem z razkazovanjem. Z grleno golšo tedaj oddaja različne zvoke.

Razmnoževanje

uredi

Marabu se razmnožuje v kolonijah, ki se začnejo v sušnem obdobju. Samica izleže dve do tri jajca v majhno gnezdo iz vej; jajca se izležejo po inkubacijski dobi 30 dni. Njihovi mladiči dosežejo spolno zrelost pri 4 letih. Življenjska doba je 43 let v ujetništvu in 25 let v naravi.[11]

Hranjenje

uredi

Marabu je pogost mrhovinar, gola glava in dolg vrat pa sta prilagoditvi za ta način prehranjevanja, podobno kot pri jastrebih, s katerimi se pogosto hrani. Pri obeh vrstah bi se glava, če bi bila poraščena s perjem, hitro umazala s krvjo in ostanki mrhovine, ko bi segla v trup poginule živali. Gola koža ptici omogoča, da glavo lažje očisti.

Ta velika in močna ptica je predvsem mrhovino, ostanke in iztrebke, vendar bo oportunistično pojedla skoraj vse živalske snovi, ki jih lahko pogoltne. Občasno poje druge ptice, vključno z gnezdišči Quelea, golobov, piščancev pelikanov in kormoranov ter celo plamencev. Med gnezditveno sezono odrasli zmanjšajo mrhovino in vzamejo večinoma majhen živ plen, saj mladiči potrebujejo takšno hrano za preživetje. Običajni plen v tem času so lahko ribe, žabe, žuželke, jajca, mali sesalci in plazilci, kot so mladički in jajca krokodilov [12], ter kuščarji in kače.[13] Čeprav je znano, da jedo gnilo in na videz neužitno hrano, lahko te štorklje včasih sperejo hrano v vodi, da odstranijo zemljo.[14]

Ko se marabu hrani z mrhovino, pogosto sledi jastrebom, ki imajo močnejše, kljukaste kljune, primerne za trganje mesa. Počaka lahko, da jastrebi odvržejo kos mesa, jim ga ukrade ali pa počaka, da se jastrebi najedo.[12] Tako kot jastrebi tudi marabu opravlja pomembno naravno vlogo, saj s prehranjevanjem z mrhovino in odpadki čisti okolje ter preprečuje širjenje bolezni.

Marabuji so danes vse bolj odvisni od človeških odpadkov, zato jih je mogoče v velikem številu opaziti na afriških smetiščih ali v mestih. Ti ptiči, vajeni človeških odpadkov, požrejo skoraj vse, kar lahko pogoltnejo, vključno s čevlji in kosi kovine. Marabuji, ki so se navadili, da jih ljudje hranijo, lahko postanejo agresivni in napadejo, če hrane ne dobijo.[12]

Ogroženost

uredi

Popolnoma odrasli marabuji imajo malo naravnih sovražnikov in imajo visoko letno stopnjo preživetja, čeprav naj bi levi plenili nekatere posameznike v zasedi.[15] Pri divjih marabujih so odkrili številne endoparazite, vključno z ogorčicami Cheilospirura, Echinura in Acuaria, Amoebotaenia sphenoides (Cestoda) in Dicrocoelium hospes (Trematoda).[16]

Človekova uporaba

uredi

Marabujev puh se pogosto uporablja kot okras pri oblačilih in klobukih, ter za izdelavo ribiških vab.[17] Kot nadomestek za pravo marabujevo perje se pogosto uporablja puh puranov ali podobno mehko perje drugih ptic, saj daje podoben videz in teksturo.[18]

Galerija

uredi

Sklici

uredi
  1. ↑ BirdLife International (2016). »Leptoptilos crumenifer«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2016 e.T22697716A93633034. doi:10.2305/IUCN.UK.2016-3.RLTS.T22697716A93633034.en. Pridobljeno 12. novembra 2021.
  2. ↑ Carwardine, Mark (2008). Animal Records. London: Sterling Publishing. str. 118. ISBN 978-1-4027-5623-8.
  3. ↑ Lesson, René (1831). Traité d'Ornithologie, ou Tableau Méthodique (v francoščini). Zv. 1. Paris: F.G. Levrault. str. 585 (Livraison 8).
  4. 1 2 Gill, Frank; Donsker, David; Rasmussen, Pamela, ur. (Avgust 2022). »Storks, frigatebirds, boobies, darters, cormorants«. IOC World Bird List Version 12.2. International Ornithologists' Union. Pridobljeno 16. novembra 2022.
  5. ↑ Yule, Henry (1903). Hobson-Jobson. A glossary of colloquial Anglo-Indian words and phrases, and of kindred terms, etymological, historical, geographical and discursive (2. izd.). London: John Murray. str. 7.
  6. ↑ David, N.; Gosselin, M. (2011). »Gender agreement of avian species-group names under Art. 31.2.2 of the ICZN Code«. Bulletin of the British Ornithologists' Club. 131 (2): 103–115 [105–106].
  7. ↑ Likoff, Laurie E. (1986). The Encyclopedia of Birds. Infobase Publishing. str. 616–. ISBN 978-0-8160-5904-1. Pridobljeno 21. avgusta 2012.
  8. ↑ Stevenson, Terry and Fanshawe, John (2001). Field Guide to the Birds of East Africa: Kenya, Tanzania, Uganda, Rwanda, Burundi. Elsevier Science, ISBN 978-0856610790
  9. ↑ Carwardine, Animal Records (Natural History Museum). Sterling (2008), ISBN 978-1-4027-5623-8
  10. ↑ Wood, Gerald (1983). The Guinness Book of Animal Facts and Feats. ISBN 978-0-85112-235-9.
  11. ↑ Muckley, A. »Leptoptilos crumeniferus«. University of Michigan Museum of Zoology. Animal Diversity Web.
  12. 1 2 3 Hancock, Kushlan & Kahl, Storks, Storks, Ibises and Spoonbills of the World. Princeton University Press (1992), ISBN 978-0-12-322730-0
  13. ↑ »Marabou stork (Leptoptilos crumeniferus)«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 7. februarja 2018. Pridobljeno 22. junija 2017.
  14. ↑ Seibt, U.; Wickler, W. (1978). »Marabou Storks Wash Dung Beetles«. Zeitschrift für Tierpsychologie. 46 (3): 324–327. doi:10.1111/j.1439-0310.1978.tb01453.x.
  15. ↑ Tumenta, P. N. et al. 2013. Lion predation on livestock and native wildlife in Waza National Park, northern Cameroon.– Mammalia 77: 247–251.
  16. ↑ Bwangamoi, O.; Dranzoa, C.; Ocaido, M.; Kamatei, G. S (2003). »Gastro-intestinal helminths of marabou stork (Leptoptilos crumeniferus)«. African Journal of Ecology. 41 (1): 111–113. doi:10.1046/j.1365-2028.2003.00418.x.
  17. ↑ The Oxford Pocket Dictionary of Current English 2008 (Oxford University Press, 2008)
  18. ↑ Hellekson, Terry (2005). Fish flies : the encyclopedia of the fly tier's art (1. izd.). Salt Lake City: Gibbs Smith. str. 91. ISBN 9781586856922.

Zunanje povezave

uredi
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Marabu&oldid=6531803«