Kozača
Kozača (znanstveno ime Strix uralensis) je srednje velika sova iz rodu Strix, ki živi v Evropi (razen njenega zahodnega dela) in celotni Srednji Aziji do Daljnega vzhoda. V Sloveniji je stalnica, ki naseljuje zrele gozdove hribovitega sveta in ponekod tudi nižin. Najpogostejša je v mešanih dinarskih gozdovih Notranjske in Kočevske.[3]
| Kozača | |
|---|---|
 | |
Znanstvena klasifikacija  | |
| Domena: | Eukaryota (evkarionti) |
| Kraljestvo: | Animalia (živali) |
| Deblo: | Chordata (strunarji) |
| Razred: | Aves (ptiči) |
| Red: | Strigiformes (sove) |
| Družina: | Strigidae (prave sove) |
| Rod: | Strix (strix) |
| Vrsta: | S. uralensis |
| Dvočlensko ime | |
| Strix uralensis Pallas, 1771 | |
 | |
| Območje razširjenosti S. uralensis Stalo | |
Opis
urediPo videzu nekoliko spominja na lesno sovo, vendar je mnogo večja od nje in ima svetlejše perje. Gnezdi v duplih, vrhovih odlomljenih dreves ali zapuščenih gnezdih drugih večjih ptic v starih, sklenjenih gozdovih, redkeje pa tudi na primernih mestih v stavbah ali skalovju.
Slovensko ime je tej sovi dal Fran Erjavec, saj ga je njeno oglašanje spominjalo na kozje meketanje.[3] Podobno se oglaša tudi velika uharica.
Sistematika
urediNekateri raziskovalci priznavajo vsaj 15 podvrst, medtem ko drugi menijo, da je veljavnih le okoli osem.[4][5][6] Filogeografske genetske raziskave evropskih populacij so pokazale, da jih je mogoče razdeliti v približno pet ločenih genskih skupin, ki pa se ne ujemajo natančno z razmejitvijo podvrst. Na območjih, kjer se razširjenosti stikajo, se podvrste tudi pogosto križajo. Rezultati kažejo, da je kozača na enotno populacijo v ne preveč oddaljeni preteklosti tvorila eno samo veliko populacijo.Zato vrsta verjetno ni ledeniški relikt, temveč je današnja razdrobljenost predvsem posledica človekovega vpliva na okolje.[7]
- S. u. uralensis (Pallas, 1771): Nominatna podvrsta z največjim območjem razširjenosti – od pacifiške obale na vzhodu do zgornjega toka Volge na zahodu. Pojavlja se v svetli in (redkejši) temni barvi.[4][8]
- S. u. davidi (Sharpe, 1875)- Živi v gorskih območjih osrednje Kitajske (Qinghai in Sichuan). Obstajajo razprave, ali gre za samostojno vrsto ali le osamljeno podvrsto kozače.
- S. u. liturata (Tengmalm, 1795): Poseljuje severno Evropo proti vzhodu do Volge, kjer se križa z S. u. uralensis. Je nekoliko večja, težja in temnejša od nominatne oblike.[4][5]
- S. u. macroura (Wolf, 1810): Največja podvrsta, ki živi v reliktnih habitatih srednje in jugovzhodne Evrope.[4][5][9]
- S. u. yenisseensis (Buturlin, 1915): Nekoliko manjša, temnejša in kratkokrilna od nominatne oblike, s katero se križa.[5][6] Razširjena je v severni Sibiriji; pozimi posamezni osebki sežejo v severovzhodno Mongolijo in območje Bajkalskega jezera.[5][6][10]
- S. u. nikolskii (Buturlin, 1907): Po barvi trupa spominja n S. u. liturata, vendar imata glava in ramenski del rjavkast odtenek.[4][10][6] Razširjena je od območja Bajkala jugovzhodno do Koreje.
- S. u. fuscescens (Temminck & Schlegel, 1847): Sorazmerno majhna podvrsta, razširjena v zahodnem Honšuju in delih otoka Kjušu.[11][6] Je rdečkasto rjava z rumenkastimi oznakami; spodnja stran je na svetli podlagi gosto rjavo progasta, pogosto z izrazitimi belimi kapljastimi lisami.[4][6]
- S. u. hondoensis (Clark, 1907): Če vključuje japonica, to podvrsto najdemo na Hokaidu in Honšuju. Prav tako manjša kot celinske podvrste, splošno rdečkasto rjava. So skoraj brez belih lis na glavi in zatilju.[4][6]
Sklici
uredi- ↑ BirdLife International (2016). »Strix uralensis«. Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst. 2016: e.T22689108A93218506. doi:10.2305/IUCN.UK.2016-3.RLTS.T22689108A93218506.en. Pridobljeno 12. novembra 2021.
- ↑ »Appendices | CITES«. cites.org. Pridobljeno 14. januarja 2022.
- 1 2 »Sove Strigiformes«. ptice.si. DOPPS. Pridobljeno 29. avgusta 2025.
- 1 2 3 4 5 6 7 König, Claus; Weick, Friedhelm (2008). Owls of the World (2nd izd.). London: Christopher Helm. ISBN 9781408108840.
- 1 2 3 4 5 Weick, Friedhelm (2007). Owls (Strigiformes): Annotated and Illustrated Checklist. Springer. ISBN 978-3-540-39567-6.
- 1 2 3 4 5 6 7 Momiyama, T. T. (1928). New and known forms of the Ural Owl (Strix uralensis) from southeastern Siberia, Manchuria, Korea, Sakhalin and Japan. The Auk, 177-185.
- ↑ Hausknecht, R., Jacobs, S., Müller, J., Zink, R., Frey, H., Solheim, R., Vrezec, A., Kristin, A., Mihok, J., Kergalve, I., Saurola, P. & Kuehn, R. (2014). Phylogeographic analysis and genetic cluster recognition for the conservation of Ural Owls (Strix uralensis) in Europe. Journal of ornithology, 155(1), 121-134.
- ↑ Dementiev, G. P., Gladkov, N. A., Ptushenko, E. S., Spangenberg, E. P., & Sudilovskaya, A. M. (1966). Birds of the Soviet Union, vol. 1. Israel Program for Scientific Translations, Jerusalem.
- ↑ Mikkola, H. (1983). Owls of Europe. T. & AD Poyser.
- 1 2 Buturlin, S.A. (1907). Die paläarktischen Formen vor Syrnium Savign. Journal für Ornithologie, 55: 332-336.
- ↑ Voous, K.H. (1988). Owls of the Northern Hemisphere. The MIT Press, ISBN 0262220350.
Zunanje povezave
uredi
- Austrian Ural owl Competence Centre (angleško)
- Vrezec, Al: Določanje starosti in barvnih oblik kozače. Nacionalni inštitut za biologijo
