Hudič

Hudič ali vrag, tudi satan (hebrejsko: שָׂטָן, aramejsko: שִׂטְנָא, latinsko: Sátanas, s prvotnim pomenom v hebrejskem jeziku »nasprotnik«, »tožnik«) (Ps 109,6; primerjaj 1 Jn 3,12; Job 1,6), v religiji predstavlja poosebljenje zla, sovražnika ljudi in Boga, padlega angela, demona ali manj pogosto božanstvo. Velja za objektivizacijo sovražne in uničujoče sile.

Hudič, zamrznjen v središču Kokita, devetega kroga pekla v Božanski komediji

Grb ruskega mesta Arhangelsk prikazuje nadangela Mihaela, kako se bori proti hudiču

Težko je določiti dokončno definicijo katere koli stopnje kompleksnosti, ki bi zajela vse tradicije, razen da gre za manifestacijo zla. Hudiča je smiselno obravnavati skozi lečo posameznih kultur in religij, ki ga vključujejo kot del svojih mitov.

Zgodovina tega koncepta se prepleta s teologijo, mitologijo, psihiatrijo, umetnostjo in književnostjo, pri čemer ohranja veljavnost in se razvija neodvisno znotraj vsake tradicije. To se je zgodovinsko dogajalo v številnih kontekstih in kulturah, zato ima veliko različnih imen: Šejtan, Lucifer, Belcebub, Mefisto; in atributov: prikazujejo ga kot modrega, črnega ali rdečega, z rogovi na glavi ali brez njih idr. Ideja hudiča je bila pogosto resno razumljena, čeprav ne vedno; na primer, kadar se figure hudiča uporabljajo v oglaševanju ali na ovitkih slaščic.

Definicije

V svoji knjigi »Hudič: Percepcija zla od antike do primitivnega kršćanstva« (angleško: The Devil: Perceptions of Evil from Antiquity to Primitive Christianity) Jeffrey Burton Russell razpravlja o različnih pomenih in težavah pri uporabi izraza hudič. Besede ne poskuša opredeliti v splošnem pomenu, ampak opisuje omejeno uporabo, ki jo namerava sprejeti za besedo v svoji knjigi, da bi se »minimizirale težave« in »zaradi jasnosti«. V svoji knjigi uporablja besedo hudič kot »antropomorfizem zla, ki se pojavlja pri različnih kulturah«, za razliko od besede satan, ki je pridržana za lik v abrahamskih religijah.

V uvodu v svojo knjigo »Satan: Biografija« Henry Ansgar Kelly razpravlja o različnih obravnavah in pomenih, na katere je naletel pri uporabi izrazov, kot so »hudič« in »satan« ipd. Čeprav ne poda splošne definicije, to v svoji knjigi opiše kot »kadar koli se »diabolos« uporablja kot lastno ime satana«, kar označi z uporabo majhnih velikih črk.

Hudič v slovanski mitologiji

Hudič babi brusi jezik, panjska končnica iz leta 1848

»Hudič« ali »vrag«, kakršen se pojavlja in ga najdemo v slovanskih ljudskih verovanjih in izročilih, se je oblikoval po pokristjanjevanju Slovanov, pod močnim vplivom Cerkve. Vzroke za ta pojav je treba iskati v stari slovanski politeistični veri. Na hudiča so se prenesle funkcije in miti, ki so se prej povezovali z nekaterimi slovanskimi vrhovnimi bogovi, enako pa se je zgodilo tudi z germanskim Odinom in slovanskim Črnobogom.

Lik je zelo zapleten. Noben drug demon ni imel tako raznolike zgodovine; noben drug ni obremenjen s tako veliko dediščino iz stare vere. Še danes se imenuje z imenom nekdanjega slovanskega vrhovnega boga (gl. Čajkanović): to je ime Daba, ki je hipokoristik imena Dabog. Skupno slovansko ime za hudiča (rusko: »čort«, češko: »čert«, poljsko: »čart«, lužiškosrbsko: »cart«) je bilo prvotno epikleza ne za hudiča, temveč prav za Daboga, ki je bog čaranja (par excellence).

Po teh svojih najpomembnejših značilnostih je hudič nadomestek poganskega vrhovnega boga, od tod pa izvira tudi njegov delež v kultu; zlasti kadar gre za kakšno nedovoljeno dejanje, se vedno kliče na pomoč hudiča ali pa se nanj (z daritvami, prisegami, molitvami) obrača, da dejanja vsaj ne ovira. Odtod verjetno izvira tudi pregovor »Svetniku prižgi eno svečo, hudiču pa dve«. Hudič ima nekatere lastnosti in telesne značilnosti, ki so se nanj prenesle z drugih demonov. Na primer, kadar se reče, da so »vragi ponoči jahali in vznemirjali popotnike«, lahko rečemo, da je to delo tudi volkodlaka in drugih nočnih demonov, medtem ko kadar hudič ljudem povzroča majhne, prehodne nadloge, jih nadleguje in »ustvarja komedijo«, to v osnovi pomeni, da gre za običajnega gozdnega demona (ne hudiča), ki mu zadovoljstvo prinašajo poredne poteze. Taki demoni su bili grški sileni in satiri ter rimski favni (ali silvani), zato so si med seboj tudi na videz podobni: kozje noge, kozja brada, ušesa kot vol.

Hudič v krščanstvu

Hudič (vrag) ali natančneje Satan, tj. Lucifer, je božja (Očeta, Sina in Svetega duha) stvaritev, padli angel, odpadnik od Boga iz Stare zaveze, povzročitelj človeškega padca v greh. Krščanska dogmatika je nadgradila judovsko predstavo tako, da ga je razglasila za nasprotnika Božjega sina in sovražnika ljudi, očeta laži ter poosebljenje greha in zla. Podobno pojmovanje poznajo tudi nekatere druge monoteistične religije, kot na primer islam.

Po krščanskem razumevanju so njegove moči največje tam, kjer so se ljudje najbolj oddaljili od Boga, in jih lahko veže ter uporablja za svoje namene, brez njihove volje. Po drugi strani pa imajo tisti, ki se niso oddaljili od Boga in podlegli vplivu hudiča, zaradi močne volje ali ljubezni, moč nad njim in njegovimi sledilci. Tudi hudič se tako pokaže poslušnejši Bogu pri kaznovanju ljudi, ki so prostovoljno ali neprostovoljno postali neposlušni ter odpadniki od Boga in vere.

»Princ tega sveta je Satan,« pravi Jezus.

Hudič v islamu

Iblis (arabsko: إبليس) ali Šejtan (arabsko: شيطان) je po islamskem nauku praoče Džina.

Hudič v filozofiji

Nizozemski filozof Baruch Spinoza negira antropomorfizem v religiji. Zanj hudič ni človek in mu ni treba pripisovati človeških lastnosti ali moralnih kakovosti. Bog ni izključno dober; njegova dejanja se lahko ljudem, z njihove omejene perspektive, zdijo zla. Toda zlo je prav tako del Boga; njegova nasprotja ne obstajajo, saj je njegova neskončnost to vključila vase. Neobstoj hudiča Spinoza dokazuje ontološko:

Hudiča razumemo, kot nekateri želijo, kot misleče bitje, ki sploh ne želi niti ne dela dobrega, in se torej popolnoma upira Bogu. To pomeni, da je res zelo bedno in da bi, če lahko molitve pomagajo, morali moliti za njegovor odrešenje. Poglejmo pa, ali lahko takšno bitje za trenutek obstaja, in takoj bomo ugotovili, da to ni mogoče; ker iz popolnosti neke stvari izhaja celotna njena trajnost, in kolikor ima v sebi več resničnega in božanskega, toliko je tudi obstojnejša. Kako torej lahko obstaja hudič, ki v sebi nima niti najmanjše popolnosti? Poleg tega se obstojnost ali trajanje pri načinu mislečega bitja pojavi le v enosti, ki jo tak način ima z Bogom, in to zaradi ljubezni. Ker je pri hudiču dano prav nasprotje te enosti, je nemogoče, da bi obstajal.

— Etika

Glej tudi

• Antikrist

Literatura

• Arp, Robert (2014). The Devil and Philosophy: The Nature of His Game. Open Court. str. 30–50. ISBN 9780812698800.
• Kelly, Henry Ansgar (2006). Satan: A Biography. Cambridge, England: Cambridge University Press. str. 3–4. ISBN 978-0521604024.
• Russell, Jeffrey Burton (1987). The Devil: Perceptions of Evil from Antiquity to Primitive Christianity. Cornell University Press. ISBN 978-0-8014-9409-3.

Zunanje povezave

• Unos, Catholic Encyclopedia
• »Ali lahko prodate svojo dušo hudiču?«, chabad.org