Handža
Handža (korejsko: 한자, handža 漢字, IPA: [haːnʦ͈a], grobo prevedeno kot "hanske pismenke" ali "hanska pisava"), lahko tudi hanča, je klasična kitajska pisava, prilagojena za pisanje korejščine. V Koreji se je kitajska pisava uvedla za pisanje v knjižni kitajščini in je bila že v obdobju kraljestva Kodžosan (Stari Džosan, 2333 pr. n. št. (mitološka ustanovitev) – 108 pr. n. št.) prilagojena za pisanje korejščine.
| Handža | |
|---|---|
 Beseda 'handža': zgoraj kitajska pisava in handža, spodaj hangul | |
| Vrsta pisave | logografska |
Časovno obdobje | 400 pr. n. št. – danes |
| Jeziki | korejščina, klasična kitajščina |
| Sorodne pisave | |
Izhodiščna pisava | |
Sorodne pisave | kandži, tradicinalna kitajska pisava, poenostavljena kitajska pisava, kitanska velika pisava, ču han, ču nom, džurčenska pisava, tangutska pisava |
| ISO 15924 | |
| ISO 15924 | Hani (), Han (Hanzi, Kanji, Hanja) |
| Unicode | |
Sopomenka Unicode | Han |
Izraz handzao (한자어, 漢字語, handzao) se nanaša na kitajsko-korejski besednjak, se pravi korejske besede kitajskega izvora, ki se lahko pišejo s handžo, izzraz hanmun (한문, 漢文, hanmun) pa se nanaša na klasično kitajsko pisavo. Handža lahko včasih zajame oba koncepta.
Ker handža ni bila nikoli deležna kakšnih večjih reform, je podobna tradicionalni kitajski in tradicionalni japonski pisavi, čeprav se vrstni red potez pri nekaterih znakih nekoliko razlikuje.[1] Spremenjenih je bilo zelo malo pismenk handže, zato so ostale enake tradicionalnim kitajskim pismenkam. V nasprotju s tem so bile številne kitajske pismenke, ki so zdaj v rabi v Kitajski, Maleziji in Singapurju, poenostavljene in vsebujejo manj potez kot ustrezne pismenke handže.
Korejski dokumenti, kronike, književnost in zapisi so se do sodobnega obdobja pisali predvsem v knjižni kitajščini, v glavnem v pisavi handža. Leta 1446 je kralj Sedžong Veliki prek Hunmindžongeuma objavil pisavo hangul, v Severni Koreji znani tudi kot čosongul. V široko uradno uporabo je hangul prišel šele konec 19. in v začetku 20. stoletja.[2][3] Za preučevanje korejske zgodovine je zato potrebno poznavanje kitajskih pismenk.
Korejci so do 20. stoletja uporabljali handžo le za pisanje korejskih besed kitajskega izvora. Svoje izvirne besede in izposojenke iz drugih jezikov so pisali v hangulu, ki je mešana pisava. V sedanjem času se tudi besede kitajskega izvora običajno pišejo v hangulu. Poleg njih je izjemoma napisana tudi ustrezna kitajska pismenka, da bi se preprečila zmeda, če obstajajo tudi druge besede, ki se v hangulu pišejo enako. Iz Standardnega korejski jezikovnega slovarja, ki ga je izdal Nacionalni inštitut za korejski jezik (NIKL), je razvidno, da je približno polovica korejskih besed kitajsko-korejskih, večinoma s področja znanosti, uprave in družboslovja.[4] Drugi slovarji, kot je Urimal Keun Sajeon, trdijo, da je takšnih besed samo približno 30 %.[5][6]
Zgodovina
urediV dinastiji Čoson (1392–1896) so bili zakoniki in dokumenti napisani v klasični kitajski pisavi in mešani pisavi idu, ki so jo razvili v Koreji v obdobjo Treh kraljestev (57 pr. n. št.-668). Po kabojski reformi v letih 1894 do 1896 so bili zakoni napisani na novo v korejski pisavi, imenovani sin-munče (korejsko: 신문체, handža: 新文體, dobesedno "nova pisava"), hibridu hangula in handže. Nova pisava je nadomestila idu.
Med japonsko okupacijo Koreje so japonske oblasti spodbujale uporabo svoje različice handže, znane kot kandži, ki je bila v rabi na Japonskem, in drugih pisav (hiragana, katakana), izpeljanih iz kitajske. V uradnih dokumentih je bil hangul prepovedan. Za razliko od Japonske handža v Koreji ni bila nikoli razširjena, saj je bila stopnja pismenosti proti koncu okupacije le 28 % v primerjavi z 97,5 % na Japonskem.
Del poskusa izkoreninjenja korejskega jezika je bila tudi uvedba rabe kitajskih izposojenk, ki so bile v rabi na Japonskem, da bi nadomestile izvirne korejske izraze.
Med korejsko vojno je bila uničena celotna izobraževalna infrastruktura. Kitajske pismenke so začele veljati za odvečne, zato ni bilo razloga, da bi se jih učili skupaj s hangulom.
V Južni Koreji so leta 1970 v osnovni šoli ukinili pouk kitajskih pismenk, saj se je korejske abecede lažje naučiti. Na ta način je bilo znatno lažje doseči višjo stopnjo pismenosti. Handža se je v osnovni in srednji šoli še naprej poučevala.
Handža se je v časopisih uporabljala do devetdesetih let prejšnjega stoletja. Zdaj se uporablja večinoma le za pisanje osebnih imen. Poučevanje handže se v Južni Koreji začne v sedmem razredu in konča z zadnjim letnikom srednje šole (12. razred). Učni načrt za učence obsega 1800 znakov, kar je približno 300 manj kot na Japonskem. Tam se kandžija učijo od prvega do devetega razreda. Na univerzah nekateri predmeti vključujejo handžo, specifično za njihovo področje študija.
V besedila, ki so sicer napisana izključno v korejski abecedi, so po potrebi vključene kitajske pismenke za poudarjanje etimologije ali za razjasnitev pomena lastnih imen in homofonov.[7] V potnih listih je bilo ime zapisano v latinizirani obliki in korejščini, do pred nekaj leti tudi v handži.
V časopisih in znanstvenih publikacijah so še vedno področja, na katerih se pojavljajo kitajske pismenke. Njihovo število je večje od 1800, ki se poučujejo v šolah.[8] V novinarstvu je raba kitajskih pismenk od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja naprej postopoma izginila. Pojav je posledica dejstva, da bralci niso več poznali kitajščine.
Raba kitajskih pismenk v akademskih besedilih je še vedno pogosta, zlasti v humanistiki. Znotraj teh področij obstaja razlika med zahodno usmerjenimi in vzhodno usmerjenimi disciplinami. Medtem ko so starejše akademske generacije rutinsko uporabljale le kitajske pismenke, je danes bolj pogost vzporeden pristop, pri katerem se kitajske pismenke pojavljajo v oklepaju za korejskim izrazom.
Približno desetletje po vzpostavitvi diplomatskih odnosov z Ljudsko republiko Kitajsko in hkratni prekinitvi vezi z Republiko Kitajsko (Tajvanom) je bil v Seulu ustanovljen prvi Konfucijev inštitut, katerega namen je spodbujanju rabe kitajskih pismenk v tujini.
Severna Koreja
urediSeverna Koreja je ob svoji ustanovitvi ukinila kitajske pismenke, vendar je to odločitev leta 1964 razveljavila in od svojih učencev zahteva, da poznajo približno 2000 znakov hamdže.
Sklici
uredi- ↑ »Korean Hanja Characters«. SayJack. Pridobljeno 4. novembra 2017.
- ↑ 알고 싶은 한글. National Institute of Korean Language. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. februarja 2020. Pridobljeno 22. marca 2018.
- ↑ Fischer, Stephen Roger (4. april 2004). A History of Writing. Globalities. London: Reaktion Books. str. 189–194. ISBN 1-86189-101-6. Pridobljeno 3. aprila 2009.
- ↑ Choo, Miho; O'Grady, William (1996). Handbook of Korean Vocabulary: An Approach to Word Recognition and Comprehension. University of Hawaii Press. str. ix. ISBN 0824818156.
- ↑ 사전소개 | 겨레말큰사전남북공동편찬사업회. www.gyeoremal.or.kr (v korejščini). Pridobljeno 23. novembra 2022.
- ↑ 우리말 70%가 한자말? 일제가 왜곡한 거라네. The Hankyoreh (v korejščini). 11. september 2009. Pridobljeno 23. novembra 2022.
- ↑ Christa Dürscheid: Einführung in die Schriftlinguistik. 5., aktualisierte und korrigierte Auflage. Vandenhoeck & Ruprecht, Göttingen 2016, ISBN 978-3-8252-4495-8, str. 89 (DOI: 10.36198/9783838544953); Insup Taylor, Maurice M. Taylor: Writing and literacy in Chinese, Korean and Japanese. John Benjamins, Amsterdam 1995, ISBN 1-55619-319-X, str. 223, 245 (DOI: 10.1075/swll.3).
- ↑ Ho-min Sohn. The Korean language. Cambridge Language Surveys. Cambridge University Press. Cambridge (UK)/New York, 2001. ISBN 0-521-36943-6. str. 145