Abstract

Slovenske oklicne knjige so nazoren primer, kako je slovenščina v 18. in 19. stoletju pri vodenju kronoloških cerkvenih evidenc te vrste zamenjala latinščino. Šlo je za neposredno opiranje na latinske obrazce, pri čemer so iz praktičnih razlogov že prej našle mesto v latinskih oklicnih knjigah posamezne slovenske besede in besedne zveze. Prve oklicne knjige s slovenskimi oklici se pojavijo kmalu za prvimi znanimi latinskimi knjigami ženitnih oklicev v začetku 18. stoletja. Njihovo mesto, vloga in pomen v starejšem slovenskem pismenstvu so do nedavnega ostajali premalo ovrednoteni glede na vsebinsko bogastvo in enkratno možnost spremljanja govorjene besede, kakršno je bilo skozi stoletja slišati s prižnic župnijskih cerkva. Pričakovati je mogoče, da bo sčasoma vendarle prišla na površje še kakšna knjiga iz obravnavanega obdobja, še prej pa, da bomo naleteli na (posamične) vpise slovenskih oklicev v poročnih in drugih matičnih knjigah. Osrednji predmet obravnave je oklicna knjiga ljubljanske stolne župnije Sv. Nikolaja, najstarejša samostojna oklicna knjiga na Slovenskem sploh. Pokriva časovni razpon dobrih dveh desetletij 1737–1759 in je v primerjavi z drugimi, nastalimi do začetka 19. stoletja, zelo obsežna, saj vsebuje kar 2319 oklicev. Navzlic ponavljajočim se obrazcem in temu ustrezni vsebinski skromnosti je njen pomen večstranski. Gre za enega najdaljših slovenskih rokopisov in sploh za najobsežnejši primer poluradnega poslovanja pred razsvetljensko dobo. Poleg te posebnosti gre izpostaviti pomen knjige kot dokumenta časa: zapisa govorjene, široki javnosti namenjene besede, kakršno je bilo moč slišati s prižnice ljubljanske stolnice. V dokumentiranem jeziku stolne duhovščine se poleg jezikovnih posebnosti in zanimivosti odraža bogata bera tedanje slovenske mestne toponimike in antroponimike, kakor tudi socialna strukturiranost, izražena tako rekoč v vseh obstoječih odtenkih naslavljanj in poimenovanj. Uporabna vrednost ljubljanske oklicne knjige je tem večja, ker obravnava mestno okolje s pisano paleto njegovih stanovskih in poklicnih poimenovanj, ki jih je podeželje poznalo v precej manjši meri.